Blue Knights LE MC Slovenia 1

»GREMO MI V BOSNO 2011«

18. – 21. avgust

V zadnjih nekaj letih smo prevandrali že kar nekaj cest po Evropi, bivše »juge« (razen seveda jadranske magistrale) pa se še nismo dotaknili. Tako je padla ideja že v začetku leta, da si vzamemo podaljšan vikend in se podamo proti Bosni. Kar nekaj naših kolegov se je že potepalo po bosanskih cestah in vsi so opevali bosansko gostoljubnost in prijaznost, pa nizke cene hrane in pijače, pa dokaj dobre ceste…. Ne smem pa pozabiti omeniti, da je bil izlet tudi posledica Mileninega rojstnega dneva, kjer smo naredili že nekakšen uvod v to našo turo. In tako se je tudi rodil izlet z imenom »Mi gremo v Bosno«.

Pri samem načrtovanju oz. planiranju poti mi je pomagalo kar nekaj prijateljev, ki imajo zveze tam spodaj. Posebna zahvala gre Elvotu in Marku, ki sta nam posredovala ogromno koristnih informacij ter nam pomagala pri iskanju nočitev in nam priporočala, kaj si je v tako kratkem času najbolje ogledati.

1.    dan: Slovenj Gradec – Celje – Zagreb – Bosanska gradiška – Banja Luka (348 km)

Zbrali smo se ob 7. uri zjutraj v Slovenj Gradcu, vsi dobre volje in polni pričakovanj. Vremenska napoved je bila odlična, že skoraj kar preveč. Osebno sem se kar malo bal visokih temperatur, ki so nam jih obljubljali vremenarji. Ampak seveda je boljše vroče sonce kot pa dež in veter. Sicer pa sem že pri načrtovanju poti nekako planiral, da mora biti v ospredju predvsem druženje in zabava, sama pot pa naj ne bi bila pretežka oz. dnevni števec naj ne bi na koncu dneva kazal preveč kilometrov. Konec koncev pa je bila naša ekipa kar številčna, 8 motorjev oz. 15 udeležencev, kar za takšen izlet ni ravno malo. Pot nas je vodila mimo Celja, Zidanega mostu do Obrežja, kjer smo brez problemov prestopili mejo s Hrvaško. Naslednji postanek je bil na avtocesti v bližini Bosanske gradiške, kjer smo se malo okrepčali s sendviči in pijačo. Tudi prehod meje med Hrvaško in Bosno je bil hiter in že smo se peljali proti Banji Luki. In prvi vtis pri prehodu meje? Jasno… to je še vedno Balkan in to je Bosna. Sonce pa je že pošteno pripekalo, tako da smo komaj pričakovali prihod v Banjo Luko, hladen tuš in kakšno mrzlo p.. V Banji Luki nas je pričakoval Dragan, ki je komandir ene izmed policijskih postaj. On nam je uredil nočitev, ogled samostana in večerjo. Dragan, še enkrat hvala. Pa podrobnosti…. Nastanili smo se v motelu Golden Card, kjer so nas resnično lepo sprejeli. Po obveznem tuširanju in ohladitvi z želeno pijačo, sva z Draganom takoj odhitela na kratko promenadno vožnjo po Banji Luki, kjer sva se dogovorila vse okrog ogleda in večerje. Ob prihodu nazaj v motel so bili vsi ostali že zbrani v preddverju. Dogovorili smo se, da si najprej ogledamo samostan Trapisti. Ker je bila pot do samostana predolga za pešačenje, motorje pa smo že tudi parkirali (seveda za ograjo), smo se poslužili taxi službe. Prijazni taksisti so nas za resnično mali denar odpeljali proti samostanu. Pred samostanom nas je sprejel pater Zvonko, ki nas je popeljal skozi samostan, ob tem pa nam je naredil krasno predavanje o meniškem življenju, o redu »trapistov« skozi zgodovino, o meniških navadah in običajih. Glede na to, da je njihova specialiteta sir Trapist, smo seveda na koncu kupili hlebec tega sira, zraven pa še nekaj steklenic njihovega belega in rdečega vina, ki ga ravno tako sami proizvajajo. Čakal nas pa je še vrhunec dneva. Po ogledu smo se peš podali v bližnjo pivnico banjaluške pivovarne s krasnim imenom »Zlatna krigla«, že zelo lačni, da o žeji ne govorim. Še posebej pa nas je zanimalo, ali bo v pivnici dejansko več nežnejšega spola. Dejstvo je namreč, da je okolica Banje Luke preživela resnično težke vojne čase, ki so zdesetkali moški del populacije. Po pripovedovanju domačinov naj bi bilo razmerje med ženskami in moškimi nekje 7:1 v korist žensk. Naša pričakovanja so se v celoti izpolnila. Sam ambient pivnice je res fantastičen, hrana je bila dobra, o popitem pivu in tekili pa ne bom izgubljal besed. Skratka, večer je prehitro minil, zabava je bila odlična, vzdušje fenomenalno. Aja, kaj pa… razmerje? Po naši oceni samo 6:1 za ženske. Ker smo vedeli, da nas čaka naslednji dan kar nekaj kilometrov in nove dogodivščine, smo malo po polnoči zapustili samo pivnico, poklical sem taxi službo in že smo bili pred motelom. Prvi dan je minil kot bi pihnil, utrujenost je bila prisotna pri vseh, zato smo se hitro porazgubili po sobah k počitku.

2.    dan: Banja Luka – Jajce – Donji vakuf – Travnik – Sarajevo (227 km)

Po zajtrku smo se okoli 9.00 ure odpravili proti Jajcu. Pot nas je vseskozi vodila ob reki Vrbas. Cesta lepa oz. ravno pravšnja, narava čudovita, še posebej kanjoni reke Vrbas. Reka sama pa umazana, naplavljena z nešteto plastenk, ki se vijejo po reki. Domačini so nam kasneje povedali, da je že kar precej let takšna, da pa jo v zadnjem letu poskušajo očistiti s pomočjo podjetja, ki se ukvarja s predelavo plastenk. V Jajcu pa smo seveda naredili postanek in si ogledali hišo AVNOJ-a, ki nas je vse spomnila na nek pretekli čas, za nekatere lep, za druge mogoče malo manj, na bratsvo i jedinstvo, na Tita in ostale narodne heroje… Iz samega mesta smo se nato odpeljali proti bližnjemu Plivskemu jezeru. Ker je bil že čas malice, nam je prav prišel sir, ki smo ga kupili prejšnji dan pri Trapistih. Pot proti Travniku, našemu naslednjemu postanku, ni bila nič posebnega. Na cesti je bilo kar precej tovornega prometa, kar nam je onemogočalo hitrejše napredovanje. V Travniku smo se ustavili na Plavih vodah, delu mesta, kjer se čas resnično ustavi. Ker se nismo mogli upreti čevapčičem, ki so zadišali iz enega izmed lokalov oz. gostiln, smo se posedli in hitro smo bili postreženi. Motili so nas samo otroci, ki so vseskozi prosjačili za denar, ampak tega smo že bili navajeni, saj skoraj ni bilo postanka, kjer se to ne bi dogajalo. V mestu smo imeli v prvotnem planu tudi obisk rojstne hiše Iva Andrića, edinega »nobelovca« nekdanje skupne države, vendar je ogled zaradi pomanjkanja časa odpadel, saj nas je čakal še zadnji del poti proti Sarajevu, kjer smo bili na »vrelu Bosne« dogovorjen s Sašem, našim vodičem po Sarajevu. Dan je bil zopet izredno vroč, tako da smo se morali pogosto ustavljati. Tako smo enega izmed postankov naredili v Kiseljaku, čudovitem mestecu med Travnikom in Sarajevom, znanem tudi po istoimenski mineralni vodi.

Teh nekaj zadnjih kilometrov smo hitro prevozili in že smo bili na »vrelu Bosne«. Tudi Saša nas je že čakal, pripravljen, da nam razkaže svoje rojstno mesto. Saša, po poklicu ravno tako policist, trenutno pa komandir postaje prometne policije v Sarajevu, nas je po ogledu »vrela Bosne« oz. po naše izvira reke Bosne najprej popeljal proti »tunelu upanja«, znamenitem tunelu, ki so ga izgradili Bosanci pod letališko vzletno pristajalno stezo in je bil edina vez oz. oskrbna pot med vojno. Žal je bil sam muzej že zaprt, tako da si notranjosti nismo mogli ogledati. Nato smo se odpeljali preko Ilidže v smeri proti Jahorini oz. Trebeviču na mesto, od koder smo imeli razgled na celotno Sarajevo. Razgled je bil res veličasten, celotno mesto smo imeli kot na dlani. Pa tudi Saša nam je s svojo razlago popestril razumevanje samega mesta, gledano tako zgodovinsko kot urbanistično. Od tukaj sem obvestil tudi naše prijatelje iz Blue knights Bosnia i Hercegovina I, da smo prispeli v mesto in da, v kolikor ima nekdo čas, se lahko dobimo na kavi. Našega obiska so bili veseli in takoj sva se dogovorila z Mirzo, njihovim secretarjem, za srečanje zvečer na Baščaršiji.

Nato pa smo se odpeljali proti hotelu Saraj, kjer smo imeli rezervirano nočitev. Saša nas je v hotelu počakal, da smo se uredili, nakar smo se skupaj peš podali proti Baščaršiji, najstarejšemu delu mesta. Še prej naj povem, da so nam v hotelu priredili res lepo dobrodošlico, saj so nam dali za nižjo ceno sobe, ki so nam omogočale pogled oz. razgled na samo mesto. Sam hotel ima namreč odlično lokacijo, prijazno osebje s šefico Slavico na čelu, pa tudi garažo, v katero smo lahko parkirali svoje motorje.

Par minut hoje in že smo bili na Baščaršiji, glavni turistični atrakciji Sarajeva. Sprehodili smo se med številnimi lokali, trgovinicami, čevapčidžinicami in džamijami. Ob znanem sarajevskem sebilju oz. leseni fontani smo se srečali z Edisem, članom BK B&H I, kar nas je izredno razveselilo. Kasneje se nam je na kratko pridružil še Mirza. Ob tej priložnosti naj se zahvalim prijateljem iz Blue knights Bosnia i Hercegovina I za njihov lep sprejem in za čevapčiče. Upam, da jim bomo lahko gostoljubnost enkrat tudi vrnili.

Ko se je že znočilo, smo se poslovili tudi od Saše, ki se je res potrudil in nam razkazal svoje rodno mesto. Seveda nam v tem kratkem času ni mogel vsega pokazati, kar pa je pravzaprav razveseljivo, saj nam je tako še ostalo kaj za naslednjič. Sašu smo tudi obljubili, da se bomo v prestolnico Bosne in Hercegovine še vrnili. Pred odhodom nazaj v hotel smo se še podali po trgovinah, skoraj vsi pa smo si v mnogih slaščičarnah, ki so na območju Baščaršije, privoščili še nekaj sladkega pred spanjem. Ah, pa skoraj bi pozabil. Po zaslugi Mirana in Marine smo si tudi skoraj na Baščaršiji privoščili pivo. Na Baščaršiji namreč ne točijo alkohola, saj je to muslimanski predel. V času, ko smo bili na izletu, pa je bil tudi Ramazan (ali ramadan), to je muslimanski sveti mesec, ko imajo muslimani strogi post od zore do mraka. To smo tudi občutili, ko se je zmračilo. Takrat je namreč topovski strel naznanil konec dneva oz. mrak. V tem trenutku so vsi lačni in žejni preplavili vse lokale. Za vse nas, ki nismo navajeni teh običajev, je bilo kar zanimivo. Skratka, na koncu dneva smo vsi ugotavljali, da je dan bil spet prekratek in da je kar škoda, da moramo naslednji dan naprej.

3.    dan: Sarajevo – Jablanica – Mostar – Metkovič – Komarna v bližini Kleka (210 km)

Glede na to, da je bila sobota, smo pričakovali, da bo iz Sarajeva proti Mostarju in naprej proti Jadranu gneča na cesti, zato smo zopet kar zgodaj krenili na pot. Kot ponavadi, smo se najprej ustavili na bencinski črpalki, kjer smo poskrbeli za naše jeklene konjičke, nato pa počasi, z vmesnimi postanki, nadaljevali pot proti Jablanici. Magistralka iz Sarajeva proti Mostarju je lepa in široka in se v prvem delu vzpenja proti Ivan sedlu, nato pa se proti Konjicu vseskozi spušča. Od Konjica naprej se cesta vije vseskozi ob Jablaniškem jezeru, kar daje potovanju oz. vožnji poseben čar. Daljši postanek pa smo naredili v Jablanici, kjer smo se ustavili ob podrtem »mostu na Neretvi«, kjer je potekala znamenita bitka za ranjence v II. svetovni vojni. V bližnji restavraciji Bjele vode smo si privoščili kavo, ki pa je bila sladka, vodena, skratka zanič, draga pa ko žafran. Je pa restavracija na izredno lepi lokaciji z dobro vodo (verjetno ima tudi zato tako ime), skozi restavracijo pa teče potoček, v katerem plavajo postrvi. Ampak te postrvi so res nekaj posebnega. Sploh se ne dajo motiti, lahko se jih dotikaš in jih čohljaš. Dajejo celo videz, da jim to paše. Česa vsega človek ne doživi???

Del poti med Jablanico in Mostarjem je bil zame najlepši del na tej poti. Cesta pelje vseskozi ob sinje zeleni Neretvi, ki je vpeta med strme previsne stene okoliškega hribovja. Cesta pa kljub temu široka in v glavnem ravna, tako da smo lahko ta del poti prevozili tudi z nekoliko višjo hitrostjo, seveda v skladu z cestnimi omejitvami. Dan pa je postajal vse bolj vroč. Sonce je neusmiljeno pripekalo, ko pa smo prispeli v Mostar, pa je bilo dejansko kot na dnu lonca. Izbrali smo si parkirišče v neposredni bližini starega mostarskega mostu preko Neretve. Fant, ki je pobiral parkirnino, je nam takoj povedal, da smo si izbrali za obisk njihovega mesta enega izmed najbolj vročih dni v tem letu. Uradno izmerjena temperatura je bila preko 40 stopinj celzija, znano pa je, da je lahko temperatura na soncu v Mostarju tudi za deset in več stopinj višja. Hitro smo pohiteli k reki po osvežitev. In smo jo tudi dobili. Reka Neretva je izredno mrzla reka, ob takem vročem dnevu pa se nam je zdela že skoraj ledeno hladna. Ampak nam je prijala. Mladi domačini so nam demonstrirali skoke v vodo iz bližnjih pečin, junaka, ki bi skočil z vrha starega mostu, pa ta dan nismo dočakali. Seveda smo naredili obvezno gasilsko fotko, vsi v majicah, ki smo jih oblekli za to priložnost, v zeleni bosanski barvi z napisom »Mi gremo v Bosno«. Tukaj smo tudi izpolnili rojstnodnevno darilo naši Mileni do konca. Ker obljuba dela dolg!  Malo smo se še sprehodili preko mostu, kaj več pa se nam v motoristični opremi tudi na tistem soncu ni dalo. Vsem nam se je že tudi mudilo k morju, kjer nas je čakala pričakovana osvežitev. Zaradi vročine tudi nismo obiskali nekaterih planiranih ogledov, kar pa se je na koncu izkazalo za odlično potezo. V Komarno, ki se nahaja v bližini Kleka, smo prispeli pozno popoldan. Naj omenim, da smo se namestili v apartmaje in sobe Vile Bili, za katero nam je povedal Saša in nam tudi rezerviral namestitev. Tega dne namreč nismo imeli v naprej dogovorjene nočitve. Saša pa se je še enkrat izkazal in nam uredil super nočitev. Po namestitvi in tušu smo takoj pohiteli na obalo in se pometali v toplo morje. No, nekateri se niso takoj. Mogoče jim je bilo kasneje malo žal, ampak… no, tistim smo ostali velikodušno priskočili na pomoč…in jih oz. jo kar z ležalnikom vred odnesli v morje. Če je vojska, je vojska za vse! Ker je lakota naredila svoje, pa tudi žejo je bilo treba pogasiti, smo kmalu okupirali restavracijo Vile Bili. Po obilni večerji je sledila zabava, ki se je zavlekla kar pozno v noč. Vzdušje je bilo odlično, z veseljem smo zapeli nekaj domačih pesmi, pa tudi nekaj dalmatinskih. Ob teh se nam je pridružil tudi lastnik Vile Bili ter nas počastil z odlično viljamovko. Toda…ker je vsega luštnega enkrat konec, smo še pravočasno, ali pa tudi ne, zaključili s fešto in »odtavali« vsak v svojo sobo.

4.    dan: Komarna – Ploče – Cista Provo – Trilj – Knin – Gračac – Korenica – Karlovac – Zagreb – Krško – Slovenj Gradec (640 km)

Nedelja in…povratek proti domu…po obilnem zajtrku se je bilo kar težko posloviti od morja in prijetnega okolja Vile Bili. Toda: »kar se mora, ni težko«, pravi stari pregovor. In res, že smo zajahali svoje motorje ter odbrzeli naprej proti notranjosti. Še prej pa smo se ustavili na razgledni točki, od koder se dobro vidi delta reke Neretve in njena razvejanost z namakalnim sistemom, za kar moram priznati, da me vsakič znova fascinira. Nato smo nadaljevali pot po delu pravkar odprtega novega dela avtoceste od Ploč proti Splitu oz. Zagrebu, vse do Ciste Provo, kjer smo zavili proti Sinju oz. Kninu. Ker nihče ne mara avtocest, smo se namreč odločili za vožnjo po stari cesti preko notranjosti. Vožnje skozi Sinj, tega »alkarskega« mesteca, je bil še posebej vesel Vinko, saj se je spomnil na svoje služenje vojaškega roka pred daljnimi leti. V Kninu smo naredili nov postanek, saj smo bili na motorju že preko 130 km in je bil za nekatere obisk WC-ja že skoraj prepozen. Ustavili smo se še v Korenici, v gostilni Macola. Obisk te gostilne je postal že skoraj tradicionalen. Pozno kosilo nam je vsem teknilo in nadaljevanje poti proti domu je bilo tako lažje. Zadnja tretjina poti je minila brez posebnosti, da smo zopet doma, v Sloveniji, pa so nas spomnile ceste in mnoge, premnoge omejitve. Pozno zvečer pa smo se tudi, hvala bogu srečno, pripeljali nazaj na domača, koroška tla.

In kaj še reči na koncu? Bosna (pa tudi Hercegovina), se še vrnemo!

Boki, Blue knights Slovenija I

PS: Slike v pod Foto