Tudi letošnje leto smo se člani Blue Knights Slovenia I v začetku maja podali na večdnevni motoristični izlet, poimenovan po preminulem članu Igorju Šternu. Tokrat nas je pot vodila v Srbijo na obisk h kolegom iz chapterja Blue Knights Serbia I, kateri delujejo na območju Niša. Samega izleta se je udeležilo rekordno število članov, saj se je nas na pot odpravilo kar 16.
Prvi dan smo se organizirano odpeljali po avtocestah mimo Zagreba in Beograda do Niša, kamor smo prispeli v poznih popoldanskih urah. Kolegi iz Niša so nas pričakali na cestninski postaji, nakar so nas pospremili do nastanitve v centru mesta. Po kratkem počitku smo odšli do t.i. chapter housa, kjer so nas pričakali še nekateri ostali člani srbske podružnice. Srečanje z njimi je bilo polno veselja, saj se že kar nekaj časa nismo videli. Najbrž mi ni treba omenjati, da so se prijatelji iskazali za izredno gostoljubne, hrane in pijače je bilo na pretek, tako da je večer prehitro minil, po prevoženih nekaj več kot 800 km pa je bil počitek tudi več kot dobrodošel.
Po bolj ali manj neprespani noči (nekateri motorje vozijo tudi ponoči) so nas kolegi iz Srbije popeljali na promenadno vožnjo in ogled Niša z okolico. Obiskali smo razgledno točko v kraju Sićevo in Niške toplice, v popoldanskem času pa so nam razkazali samo mesto Niš z vsemi znamenitostmi. Dan smo zaključili v lokalni gostilni, kjer so nas razvajali s srbskimi specialitetami iz žara, katere smo poplaknili z odlično domačo travarico, odličnimi lokalnimi vini in drugimi pijačami. Po celodnevnem druženju in izredni gostoljubnosti naših prijateljev je bilo slovo precej težko, razšli smo se v upanju, da se kmalu zopet srečamo, po možnosti v Sloveniji.
Tretji dan smo se po zajtrku odpravili preko Kruševca, Vrnačke banje in Čačka do Zlatibora, kjer smo se zopet okrepčali ter se malo sprehodili po tem mondenem srbskem mestu oz. turističnem kraju. Dan smo zaključili v Mokri gori, tik ob meji z Bosno in Hercegovino. Da smo na Igorjevi spominski vožnji, nas je vseskozi opominjal njegov zasebni »oblak«, ki nam je sicer pretil vseskozi, ampak smo vseeno na cilj prišli suhi. Sledil je večerni sprehod po kraju in ogled Kusturičevega Drvengrada.
Naslednje jutro je po prečkanju meje najprej sledil ogled Višjegrada, znamenitega Andričevega mesta. Po mestecu smo se odpeljali z vlakcem in ob tem poslučali zanimivo zgodovino in razvoj mesta, seveda vse v povezavi z Nobelovim nagrajencem Ivom Andričem. Če smo si prejšnji večer pogledali Drvengrad, nismo mogli izpustiti Kamengrada oz. Andričgrada. Gre za stavbe, postavljene na rtu med reko Drino in reko Rzav, ki so gradbeni projekt znanega filmskega režiserja Emira Kusturice. Pot smo nato tega dne nadaljevali po lepih bosanskih cestah proti Tuzli, kjer smo imeli rezervirano naslednje prenočišče. Na poti smo uživali v ovinkih med Kraljevim poljem in Vlasenico, na postanku pa v odličnih čevapčičih in drugih jedeh iz žara. Vso energijo smo nato porabili zvečer na sprehodu po centru Tuzle.
Tudi zadnji dan je bil Igor vseskozi z nami, kaj čemo, si pač ni zastonj zakupil svojega oblaka. Zaradi slednjega je bila pot domov še hitrejša in predvsem z manj postanki. Kljub vsemu smo uspešen izlet zaključili v Zaboku, v gostišču Grašo, ob preobilnih Dunajskih zrezkih.
Pet dni druženja, skupinske vožnje in nepozabnih trenutkov je prehitro minilo in nam bodo zagotovo ostali v spominu celo življenje.
Leave a Reply